V času holokavsta so bile ženske postavljene pred grozljive dileme. Ob tem so si še naprej prizadevale skrbeti za svoje otroke in tiste, ki so bili ranljivejši od njih, ter ohranjati tradicijo in vero, sodelovale so v odporniškem gibanju in pri reševanju pomoči potrebnim, hrepenele so po ljubezni in prijateljstvu, iskale uteho v umetniškem izražanju, z negovanjem svoje ženskosti pa so skušale obdržati vsaj nekaj človečnosti.

Pred drugo svetovno vojno so Judinje, tako kot večina žensk, živele v pretežno konservativni in patriarhalni družbi, zato tudi med holokavstom (1933–1945) praviloma niso bile vključene v vodenje judovskih skupnosti. Namesto tega so morale prevzeti glavno vlogo v družini in ji zagotoviti preživetje v vseh mogočih okoliščinah, kar je vključevalo tako oskrbovanje domov s hrano kot tudi zagotavljanje minimalne ravni družinskega delovanja ne glede na težko situacijo, v kateri so se znašle. Identifikacija žensk z otroki, ki je izhajala iz okolice in tudi iz žensk samih, je postala motivacijska sila za ohranjanje življenja, posledično pa je ženske in otroke tudi skupaj poslala v uničenje. Ženske, ki so kljub vsemu preživele geta, deportacije in uničevalno gonjo ter so bile kot zastonjska delovna sila naposled internirane v koncentracijskih taboriščih, so se tam pogumno soočale s smrtjo, vsak dodaten trenutek življenja pa so poskušale osmišljati in si potem, ko so bile prikrajšane za vse prvine individualizma, družine in kulture, povrniti vsaj nekaj svoje psihološke identitete.

Razstavo, ki pripoveduje njihove zgodbe, je pripravil spominski center Yad Vashem, za slovenski prevod pa je poskrbel Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.

Razstava bo na ogled na 2 različnih lokacijah:

• 24. – 28. 1. 2022 v Gledališču Park (Zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota)
• 31. 1. – 28. 2. 2022 v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota