Judovska zgodovinska izkušnja s pismenostjo je poduk o pomenu izobraževanja, ki bi ga morali vsi upoštevati, še posebno v negotovih časih. Tudi danes Judje bistveno več vlagajo v izobrazbo od poprečja, opravljajo bolj zahtevna dela in eden od rezultatov takega ravnanja je tudi število Nobelovih nagrad, ki neverjetno presega delež Judov v prebivalstvu planeta.

Drugo razdejanje Templja je prepričalo judovsko ljudstvo, da kamen ni zanesljiv temelj vere, pač pa je to lahko le misel, ki jo vernik nosi v sebi in je zapisana v sveti knjigi. A pogoj za tako utemeljitev vere je bila splošna pismenost. Temu cilju so namenili sinagoge, povzdignili učitelja in zgradili izobraževalni sistem z babilonskim vrhom, kar vse je delovalo kot globalna mreža na podlagi dopisovanja (responsa). Učni načrt je bil »Kol Torah«, kar so si mnogo kasneje ruski Judje prilagodili v pojem »kul’tura«. Opisani preobrat v judovski veri se je zgodil, ko so bili njeni pripadniki skoraj brez izjeme kmetje in jim pismenost v boju za vsakdanje preživetje ni kaj prida pomagala. Jih je pa močno obremenjevala, saj je bila judovska šola draga in zaposlovala je mladino, ki bi lahko pomagala pri kmečkih opravilih. Vendar je to tudi čas nastajanja mest, kjer so se porajali novi poklici, ki so zahtevali pismenost. Babilonski Talmud prerokuje: »Mesto, v katerem otroci ne hodijo v šolo, bo propadlo.« Naložba v opismenjevanje, ki je bila sprva motivirana z verskimi razlogi, se je pokazala za koristno in obetavno podlago eksistence.

O pomenu pismenosti za preživetje judovstva bo predaval mag. Franci Pivec.